2022 - program in fotogalerija
Na Piranskih glasbenih večerih 2022 bomo s pričetkom ob 21.uri v Križnem hodniku Minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega prisluhnili:
23. 6.
UVODNI KONCERT DIJAKOV UMETNIŠKE GIMNAZIJE KOPER
Jurij Mušič, kitara
Jurij Mušič (roj. 2003) je z igranjem kitare začel pri desetih letih kot samouk. Ko je tri leta kasneje sprejel odločitev, da svojo glasbeno pot nadaljuje na srednji glasbeni šoli, se je pričel izpopolnjevati ter pripravljati za sprejemne izpite pri Matjažu Remcu. Po opravljenih sprejemnih izpitih je leta 2018 pričel z šolanjem na Umetniški Gimnaziji glasbene smeri v Kopru pod mentorstvom prof. Tanje Brecelj Vatovec, kjer sedaj zaključuje 4. letnik. Poleg priprav na maturo pa se pripravlja tudi na sprejemne izpite na Akademiji za glasbo v Grazu, kjer misli študij nadaljevati pri Paolu Pegoraru in Lukaszu Kuropaczewskem. K študiju kitare pa želi dodati tudi kompozicijo in se temu primerno na tem področju izpopolnjuje pri skladatelju Mateju Boninu.
Program:
Frank Martin (1890 – 1974): Iz " Quatre pieces breves " : Prelude
Mauro Giuliani (1781 – 1829): Variacije na Haendlovo temo, op. 107
Leo Brouwer (r. 1939): " Elogio de la Danza "
Trio Nika Gačnik in Marilena Lo Pinto, violini – Marta Langus, klavir
Larisa Smiljanić, Marilena Lo Pinto in Marta Langus so dijakinje Umetniške gimnazije Koper, ki so se v letošnjem šolskem letu združile v trio, katerega vodi prof. Luca Ferrini. Nika Gačnik se je violino pričela učiti na Glasbeni šoli Izola, sedaj pa se izobražuje v razredu prof. Sonje Horvat. Marilena Lo Pinto je začela šolanje violine v Trstu in nadaljevala na Glasbeni šoli Koper pri prof. Bogomirju Petraču, ki jo poučuje še sedaj. Marta Langus pa je z igranjem klavirja pričela na Glasbeni šoli Tržič, sedaj pa jo poučuje prof. Selma Chicco Hajdin. Vse tri dijakinje so se skozi svojo glasbeno pot predstavile na številnih tekmovanjih, koncertih in sodelovale na raznih projektih in seminarjih v Sloveniji in v tujini.
Program:
Wolfgang Amadeus Mozart (1756 – 1791): Cerkvena sonata št. 8 v A-duru, K.225/241b
Dimitri Šoštakovič (1906 – 1975): Pet skladb za dve violini in klavir: Preludij – Gavotte – Elegija – Valcer – Polka
Nejc Čebokli, harmonika
Nejc Čebokli je mlad, perspektiven harmonikar, ki je pri osmih letih začel obiskovati Glasbeno šolo v Kobaridu, kjer ga je harmoniko poučeval profesor Aleksander Ipavec. Šolanje je nadaljeval na Umetniški gimnaziji v Kopru pri mag. Eriki Udovič Kovačič, kjer je letos zaključil četrti letnik. Vsa leta je uspešno nastopal na šolskih in izvenšolskih nastopih in poslušalcem uspešno predstavljal klasično harmoniko. Tekmoval je na regijskih in tudi mednarodnih tekmovanjih, kjer je v zadnjih štirih letih dosegel tri zlata priznanja. Nejc si želi nadaljevati s študijem harmonike na Akademiji za glasbo v Ljubljano ali v Celovcu.
Program:
Johann Sebastian Bach (1685 – 1750): Preludij in fuga v h-molu iz WTK II, BWV 893
Hans Brehme (1904 – 1957): Iz " Paganiana II " : Etude: 16, 14, 18
Vjačeslav Semionov (r. 1946): Iz " Divertimento " : Legenda – Nostalgija
Duo klavir štiriročno Jana Stanišič – Nastasja Češnjevar Ušumović
Duo JAnastasjaNA je nastal leta 2019 kot želja dveh prijateljic po soustvarjanju, izražanju na odru in skupnem uživanju v glasbi črnobelih tipk. Utemeljen s številnimi koncerti, med drugim tudi z gostovanjem v Bjalistoku (Poljska, 2019) duo, kjer skupaj muzicirata dijakinji Jana Stanišić in Nastasja Češnjevar Ušumović, svojo željo po ustvarjanju izražata na nastopih glasbenikov umetniške smeri Gimnazije Koper. Prijateljstvo, ki je temelj glasbeni ustvarjalnosti dua JAnastasjaNA, podarja njuni interpretaciji usklajenost, dopolnjujoč samostojno izvirnost njunega izražanja kot dveh individualnih glasbenic.
Program:
Pjotr Ilič Čajkovski (1840 – 1893) / Sergej Vasil'evič Rachmaninov (1873 – 1943): Valček (iz suite "Trnuljčica")
Antonin Dvořak (1841 – 1904): Slovanský tanec op.72, št.2. v e-molu
Francis Poulenc (1899 –1963): Sonata Modéré – Naif et Lent – Très vite
Johannes Brahms (1833 – 1897): Madžarska plesa št.1 v g-molu in št.5 v fis-molu
30. 6.
Orchestra Matutina
Komorni zbor Ave
Blaž Ogrič, rog
Gregor Klančič, dirigent
Program
G. Tartini: Sonata a quattro v D - duru C. 551/78
Allegro assai
Andante
Presto
U. Krek: Koncert za rog in godala
Andante semplice
Lento
Vivo
***
A.Vivaldi: Gloria, RV 589
Piranski violinist, skladatelj, teoretik in pedagog Giuseppe Tartini je eden najpomembnejših in najvplivnejših evropskih glasbenikov 18. stoletja. S svojim delovanjem predvsem v Benetkah in Padovi, s koncertiranjem, z violinistično šolo, opusom, ki so ga s prepisi in priredbami pomagali širiti njegovi študenti, je obogatil tudi obdobja, ki so sledila po njegovi smrti. Ob številnih Koncertih in Sonatah za violino in continuo je najverjetneje v zadnjem desetletju svojega življenja ustvaril tudi štiri Sonate a quattro in Sonata C. 551/78 je ena od dveh del v D-duru v tej četverici del za štiri godala. Je tudi edina med njimi, ki jo poznamo v izvirnem skladateljevem zapisu in ne prek prepisov. Gre za delo na prehodu, je hkrati kontrapunktsko natančno zloženo, saj je Tartini osamosvojil štiri glasbila, hkrati pa je v glasbi izpostavil arhaične elemente, ritme in zaključne prvinske kvintne intervale.
Orkestrska dela Uroša Kreka, nastala v drugi polovici 50. in v začetku 60. let, Simfonietta, Mouvements concertants, Rapsodični ples ali Sonatina za godala so hkrati eden viškov neoklasicizma med slovenskimi skladatelji in tudi glasba, ki sega nad to slogovno kategorijo. Tem delom je leta 1961 dodal še Koncert za rog in godala, ki še bolj kot omenjena dela odraža Krekovo zanimanje za ljudsko glasbo, v katero se je v tistem času poglabljal pri delovanju v Glasbeno-narodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Vendar pa se je skladatelj izogibal natančnim citatom ljudskih napevov, v njih se je predvsem navdihoval in iskal zanimive, a hkrati muzikalne metrične posebnosti. Solistični uvod roga je napisal v sestavljenem ritmičnem vzorcu treh, dveh in ponovno treh dob, jasnost in pastoralnost začetka melodije pa nato obarvajo kromatični toni. Pozneje v skladbi lahko srečamo sonoristično razmišljanje, Krekov previden pogled v novejše modernistične tokove, ki ga je še poglobil v naslednjih letih, v delih, kot sta Inventiones ferales in Sinfonia per archi. Koncert za rog in godala je nastal na pobudo in naročilo Jožeta Falouta. Skladatelj je takrat zapisal: »Pisanje 'na kožo' je nadvse spodbudno za ustvarjalčevo fantazijo, od njegove moči pa je odvisno, ali bo znal novemu delu vdihniti videz muzike, napisane po 'višjem navdihu'.«
Antonio Vivaldi, beneški violinist, skladatelj in duhovnik, je bil velik del poklicne poti razpet med nastopanjem, gostovanjem v tujini, predstavljanjem svojih oper in med delom v dekliški sirotišnici Ospedale della Pieta, ki je slovela s svojo glasbeno dejavnostjo. Tudi v obdobjih daljših glasbenih poti je tja še vedno pošiljal nove vokalno-instrumentalne skladbe. Ni znano, za kakšno priložnost je zložil delo Gloria z oznako skladateljevih del 589, eno od Vivaldijevih treh uglasbitev tega besedila iz mašnega ordinarija. V tem priljubljenem vokalno-instrumentalnem delu, ki je ostalo neznano do leta 1939, je Vivaldi posrečeno združil virtuoznost in poduhovljenost. Že prvi stavek združuje motorične, virtuozne figure orkestra s statičnim, homofonim zborovskim deležem. V drugem stavku Et in Terra Pax sledi pomiritev, a v sami glasbi tudi občutek iskanja razrešitve polifonih linij in harmonskih zapletov. Radosten duet sopranistk Laudamus se nadaljuje v kratek, prehoden homofon stavek Gratias agimus tibi in v razkošno fugo Propter magnam gloriam. Popoln kontrast napove speven, skoraj ariozen Domine Deus, sledita domala plesen punktiran ritem v Domine fili unigenite, jesu christe in meditativna uglasbitev Domine deus, agnus dei, filius patris z domišljeno napisano nizko linijo basso continua. Zbor v ospredje stopi v kratkem, a ganljivem, s kromatičnimi linijami obarvanem stavku Qui tollis peccata mundi. Prošnja mezzosoprana k usmiljenju v stavku Qui sedes ad dexteram patris, miserere nobis dobi nenavaden plesen utrip. Predzadnji stavek Quoniam tu solus sanctus izhaja iz hitrih figur godal s samega začetka dela, zadnji stavek pa je fuga, ki si jo je Vivaldi »sposodil« pri sodobniku Giovanniju Marii Ruggieru, kar je nenavadna odločitev, a za tedanji čas, ki je vzpostavil drugačen odnos do avtorstva, ni bila sporna. V 18. stoletju ni bila toliko pomembna sama izvirnost, ampak kako spretno je skladatelj določeno glasbeno gradivo uporabil. Vivaldi je fugo nadgradil z močno orkestracijo in z njo učinkovito sklenil delo.
7. 7.
Håkon Austbø, klavir
Program:
E. Grieg: Lirične skladbe op. 54
Pastirček
Norveška koračnica
Koračnica škratov
Notturno
Scherzo
Zvonjenje
M. Ravel: Valses nobles et sentimentales
Modéré - très franc
Assez lent
Modéré
Assez animé
Presque lent
Vif
Moins vif - Tempo 1o
Epilogue: Lent
***
A. Skrjabin: Dva plesa op. 73
Guirlandes
Flammes sombres
A. Skrjabin: Sonata št. 10, op. 70
O. Messiaen: Iz Vingt Regards sur l’enfant-Jésus, št. 15 in 10
Le baiser de l’Enfant. Jésus
Regard de l’Esprit de Joie
Karakterne klavirske skladbe so ob koncu 19. stoletja vse pogosteje presegale namen glasbe v meščanskem salonu, glasbe, ki jo lahko kot razvedrilo izvajajo ljubiteljski glasbeniki. Mnogi skladatelji so v teh kratkih oblikah preizkušali nove teksture in zvočne rešitve ter pri tem že skorajda mislili na orkestrsko barvitost. Edvard Grieg je zbirke kratkih klavirskih skladb izdajal večino svojega ustvarjalnega obdobja, z njimi je dosegel široko občinstvo in reden dohodek, deset zvezkov tovrstne glasbe pa poznamo pod imenom Lirične skladbe. To ime je prvič uporabil v petem zvezku s številko opusa 54, ki hkrati velja za enega najbolj premišljenih in koherentnih. Dotika se norveške ljudske glasbe, podeželskega življenja, plesov, tudi narave, hkrati pa je Grieg v klavirskem stavku razmišljal izrazito barvno, celo orkestrsko, posebej v zadnjem stavku, v katerem s klavirjem naslika globoke udarce zvonov. To je prepoznal avstrijski dirigent Anton Seidl, ki je štiri stavke te zbirke orkestriral kot Lirično suito. Grieg ni bil zadovoljen z nekaterimi rešitvami in temeljito predelal partituro. Griegov vseživljenjski projekt je bil prenos ljudske glasbene fantazije v strukturirano obliko, v kateri pa je želel ohraniti čistost, prepoznavnost linij – to je bil tudi namen v eni poznejših zbirk Norveških ljudskih plesov op. 72, v katerih se je naslonil na tradicionalne melodije norveških goslarjev.
Ples je vedno znova očaral tudi Maurica Ravela – od ljudske glasbe ga je najbolj pritegnila španska kultura, plesni poudarki se kot sledi baročne suite pojavljajo v nekaterih stavkih Couperinovega nagrobnika, posebno mesto zanj pa je imel dunajski valček: »Zelo sem naklonjen tem sijajnim ritmom in slavljenje življenja, ki je izraženo v plesu, cenim veliko bolj kot puritanstvo svojih francoskih učiteljev.« Že desetletje pred slavnim orkestrskem delom Valček (Le Valse) je ustvaril suito Plemeniti in sentimentalni valčki (Valses nobles et sentimentales). Ravel ga je leta 1911 ustvaril kot klavirski opus, leto pozneje pa je valčke tudi orkestriral.
Skrjabinovi plesni trenutki ne izvirajo iz ljudskih družabnosti ali plesnih dvoran, marveč iz skladateljevih nenavadnih mističnih vizij. Med snovanjem svojega velikega dela, utopičnega večmedijskega Misterija je zložil predzadnje delo, Dva plesa op. 73. Prvi ples, naslovljen Girlande, Skrjabin opisuje kot »kristalne, mavrične oblike, ki rastejo, se združujejo v skupine in se prefinjene, eterične, stekleno krhke razpočijo in utripajo, da bi zrasle in nanovo vzniknile ... njihova sladkobnost se že dotika bolečine.« Stikanje lepote in groze, Erosa in Tanatosa se nadaljuje v drugem plesu z naslovom Temni plameni, ki si ga je skladatelj zamislil kot »groteskni prizor, zloveščo glasbo … mejo, onkraj katere pot vodi k temni magiji … tu je erotičnost že nezdrava, to je perverzija in nato orgiastični ples … ples nad trupli.« Iz tega poznega ustvarjalnega obdobja prihaja tudi enostavčna Sonata za klavir št. 10 op. 70. V Sonati se prepleta več tem, celotno obliko pa povezujejo trilčki, ki bi jih lahko slišali kot zvok narave, brenčanja; Skrjabin je dejal: »Moja deseta sonata je sonata insektov. Insekti se rodijo iz sonca …«
Skrjabin med skladatelji velja za enega najslavnejših sinestetov, ljudi z redko nevrološko zmožnostjo doživljanja zvokov kot barv. Pogosto to sposobnost pripisujejo tudi Olivierju Messiaenu, skladatelju, ki je s svojim odnosom do zvoka in glasbene umetnosti hodil samosvojo pot. V času, ko so mlajši skladateljski kolegi glasbo urejali v stroge serialne, domala znanstveno merljive kategorije, je Messiaen v novih tonskih strukturah zasledoval čutnost, melodični navdih pa je našel v ptičjem petju; v dobi sekularizacije je celotnemu opusu dal religiozen, duhoven pridih. Leta 1944 je zložil monumentalen klavirski ciklus Dvajset pogledov na dete Jezusa (Vingt Regards sur l’enfant-Jésus). Dvajset stavkov povezuje več ponavljajočih se tem, med katerimi je posebej izrazita božja tema, niz petih akordov, ki se pojavi v vsakem petem stavku, torej tudi v 10. z naslovom »Pogled duha veselja« in 15. »Poljub deteta Jezusa« – število pet je v Hinduizmu močno povezano z bogom Šivo. Pojavlja se tudi tema ljubezni, tudi v 10. stavku, ki jo je skladatelj pozneje uporabil tudi v znameniti simfoniji Turangalîla. V Messiaenovem dnevniku se pojavljajo ideje o orkestraciji klavirskega cikla, česar ni nikoli uresničil, a v uporabi klavirja je več namigov o orkestrskem razmišljanju, zlasti o tolkalskih učinkih.
14. 7.
Godalni kvartet Appolon
Samanta Škorja, klarinet
Program:
G.Tartini: Simfonja v A - duru
Allegro assai
Andante assai
Manuett. Allegro assai
A. Mozart: Kvintet v A - duru, K. 581
Allegro
Larghetto
Minuetto
Allegretto con variazioni
***
Antonín Dvořák: Kvartet št. 10 v Es - duru, op. 51 - Slovanski
Allegro ma non troppo
Dumka: Andante con moto — Vivace
Romanza: Andante con moto
Finale: Allegro assai
Baročne sonate, med njimi so bile najpogostejše trio sonate, so bile v večini namenjene godalnim instrumentom. Z enim godalom razširjena zasedba pa je nato vodila v razvoj zvrsti godalnega kvarteta preko Luigija Boccherinija in Karla von Dittersdorfa do Josepha Haydna. Dela v Tartinijevem opus štirih Sonat à Quattro sicer nosijo različne naslove, poleg »sonata« tudi »simfonija« ali »kvartet«. Simfonija v A-duru je s kontrastno zasnovo z ritmičnim okvirjem prvega in tretjega stavka ter vedno prepričljivo melodiko počasnega srednjega.
Mozart je občudoval klarinet, odkar ga je prvič slišal še kot otrok. Podrobneje se je glasbilu posvetil po srečanju s klarinetistom, znancem in prostozidarskih krogov Antonom Stadlerjem, za katerega je v svojih zadnjih letih napisal tri dela, manj znan Trio v Es-duru K.498 in veliki mojstrovini v A-duru Kvintet za klarinet in godala K.581 ter Koncert za klarinet in orkester K.622. Mozart je za takrat razmeroma novo glasbilo ustvaril pomembni deli, v katerih je znal izkoristiti Stadlerjevo virtuoznost in pojoč, človeškemu glasu soroden zven glasbila v nižjih registrih. Kvintet za klarinet in godala je hkrati izjemen primer komorne glasbe, v kateri skladatelj preplete igro petih enakovrednih glasbenih vlog.
Godalni kvartet je bila priljubljena zvrst mladega Dvořáka. Četudi je nanj sprva izjemno vplival Wagner, je Dvořákova zgodnja komorna glasba poglobljen poklon starim mojstrom, kar sta cenila tudi Johannes Brahms in Eduard Hanslick, vplivna člana pri podeljevanju Avstrijske državne nagrade za kompozicijo, ki jo je Dvořák prvič prejel leta 1874. Z Brahmsovo pomočjo je mladi skladatelj prišel do založnika Fritza Simrocka, ki je izdal njegove Moravske duete in Slovanske plese. Ko je violinist Jean Becker, vodja Firenškega kvarteta leta 1879 pri skladatelju naročil novo delo, je izrazil željo, da bi bil tudi nov godalni kvartet napisan v slovanskem duhu. V introspektivnem, na trenutke celo poduhovljenem prvem stavku skladatelju polka in njej podobni plesni poudarki služijo kot kontrast v drugi temi in v izpeljavi, drugi stavek nosi naslov Dumka po zvrsti ljudske balade, lirični tretji stavek pa vodi v zaključni rondo, v katerem ritem narekuje Skačna, češka ljudska melodija. Dvořák je ljudske elemente in njihovo naravno muzikalnost tkal v tradicionalno pretehtani strukturo kvartetnega cikla.
21. 7.
Trobilni kvintet SiBrass
Franc Kosem, trobenta
Jure Gradišnik, trobenta
Mihajlo Bulajić, rog
Marko Ilič, pozavna
Rok Vilhar, tuba
Program:
J.S. Bach (prir. Eugene Watts): Arija »Schafe können sicher weiden« iz kantate BWV 208
T. Albinoni: Sonata svetega Marka
(prir. David Hickman) Grave
Allegro
Andante
Vivace
W. A. Mozart: Rondo iz kvinteta K. 407
(prir. Fred Mills) Tuba Mirum iz Rekviema K. 626
T. Slakan: Trobilni kvintet št. 1 (Andante sostenuto, tranquillo)
V. Evald: Trobilni kvintet št. 2 v Es duru
Allegro risoluto
Tema con Variazioni
Allegro vivace
M. Kamen: Quintet
U. Krek: Kolovrat
Vabilo - Invito
Počastitev - Omaggio
Slovo – Commiato
Beneški skladatelj Tomaso Albinoni je zaslovel prek številnih prepisov in predelav svojih del, ki so na ta način našle poti v različne dele Evrope. Značilna štiristavčna baročna sonata, ki jo je Albinoni poimenoval po zavetniku svojega mesta še danes dobiva nove priredbe za različne instrumentalne kombinacije, med katerimi je različica za trobilni kvintet med posebej priljubljenimi. Med velikimi občudovalci Albinonijevih del najdemo tudi Johanna Sebastiana Bacha. Prva Bachova posvetna kantata je uglasbitev pogovora med štirimi starogrškimi in starorimskimi božanstvi, povezanimi z lovom, gozdom in pastirstvom. Skladatelj v kantati Moje največje veselje je živahen lov BWV 208 posega po znanih elementih, frazah, lovski in pastoralni glasbi – prav takšna je tudi glasba znane arije Ovce se lahko mirno pasejo (Schafe können sicher weiden).
Mozart je v začetku svojega dunajskega obdobja napisal Kvintet za rog in štiri godala za hornista, družinskega prijatelja Josepha Leutgeba, ki se je tisti čas prav tako preselil na Dunaj. Leopold Mozart mu je celo posodil nekaj denarja, da je Leutgeb na Dunaju zagnal prodajalno sirov, s katero je dopolnjeval zaslužek glasbenika. Ta anekdota o glasbenikov dodatni dejavnosti nas naj ne zavede – Leutgeb je bil znan virtuoz, med redkimi je tisti čas obvladal doseganje nižjih tonov z dušenjem tona v odmevniku. Zanj je Mozart napisal tudi svoje štiri koncerte za rog in orkester. Tudi Kvintet v Es-duru je nekakšen komorni concertino za rog in godala, ki pa se v zaključnem stavku Rondo Allegro odvija v manj napetem, bolj složnem, kolegialnem vzdušju. Mozartova uporaba pozavne na začetku stavka Tuba mirum je ena najznamenitejših uporab tega trobila v zgodovini. Mozart je s to solistično linijo ponazoril sporočilo stavka, v katerem čudovit zven trobente poziva duše iz grobišč pred prestol. A takoj zatem v svojem značilnem prekrivanju zvrstnih lastnosti nadaljuje z operno zamišljenim pevskim kvartetom.
Tilen Slakan pa je za Trobilni kvintet SiBrass leta 2021 zložil Trobilni kvintet št. 1 s štirimi kontrastnimi stavki – tretji Andante sostenuto, tranquillo nosi močno in aktualno simboliko: »Tretji stavek je s srednjeveško antifono Stella Caeli, ki izvira iz samostana sv. Klare v Coimbri na Portugalskem, posvečen času pandemije COVID-19. Sekvenca je bila napisana v letu 1317, ko je Portugalsko pestila kuga, besedilo pa je priprošnja k Mariji, naj reši ljudi bolezni.«
Trobilni kvintet št. 2 v Es duru je del prvega pomembnega opusa izvirnih del, napisanih za tovrstno kombinacijo glasbil. Viktor Evald, skladatelj in violončelist, sicer tudi strojnik in arhitekt, je bil mlajši sodobnik skladateljev ruske peterke in v času njegovega življenja je izšel le eden od skladateljevih trobilnih kvintetov. Kvintet št. 2 v Es duru je nastal okrog leta 1905 in dolgo ostal le v rokopisu, dokler ni v 70. letih dočakal natis. Eklektični ameriški skladatelj Michael Kamen je Kvintet leta 2002 napisal po naročilu trobilnega kvinteta Canadian Brass, ki deluje že preko 50 let. Kamen je v kratki skladbi združil dobro poznavanje glasbil, značilen ameriški fanfarni zven in slikovitost svoje filmske glasbe.Leta 1984 je ob prenovi gradu Kolovrat v Zasavju Uroš Krek zložil Kolovrat za trobilni kvintet. Ta je bil prvič izveden na gradu, ki je skladbi dal ime, to posebno okolje pa je zaznamovalo tudi samo glasbo, njene stavke in vzdušja. Slovesne fanfare odprejo prvi stavek z naslovom Vabilo, počasni srednji stavek je slovesne narave, delo pa zaokroži še Poslovitev, v kateri slišimo oddaljujoče se signale lovskih rogov.
28. 7.
zamenjava za Coline - Marie Orliac, harfa in Stefano Marra, tenor:
Andreja Zakonjšek Krt, sopran in
Urška Križnik Zupan, harfa
program koncerta OD VEČERA K JUTRU
C. Debussy
Beau soir
Nuit d'etoile
Mandoline
C. Debussy
First Arabesque (za harfo)
G. Faure
Apres un reve
Serenade Toscane
Les berceaux
Notre amour
Z. Ciglič
Adagio amoroso (za harfo)
B. Ipavec
V spominsko knjigo
Romanca (iz prve slovenske komične operete Tičnik)
R. Schuman
Er ist' s
Lied der Braut I, II
R. Strauss
Freundliche Vision
Morgen
4. 8.
Črtomir Šiškovič, violina
Luca Ferrini, čembalo
Program:
G.Tartini: Sonata za violino in basso continuo v g-molu Br. g2
Andante cantabile
Allegro assai
Giga, non Presto
Presto
Minuetto (Tema con variazioni)
P. Bini: Sonata za violino in basso continuo v G-duru
Allegro
Andante
Presto
G. Tartini: Piccola sonata za violino solo v d-molu Br. d3
Cantabile
Presto
Giga, non Presto
Presto (Tema con variazioni)
J.G. Naumann: Sonata za čembalo in violino v G-duru
Andante
Presto
G. Tartini: Sonata za violino in basso continuo v A-duru Br. A7
Grave
Allegro
Presto
Velik del Tartinijevega opusa, ki je skoraj v celoti instrumentalen, sestavljajo violinski koncerti – le dva je namenil flavti – in sonate za violino in basso continuo. Za razliko od zvrstno raznolikega Vivaldija, se Tartini nikoli ni lotil opere in na prigovarjanja k temu odgovarjal, da človeški glas pač ni violina – njegova umetnost se je rojevala v tesnem stiku z godalnim zvenom. Tarinijeve sonate za violino in basso continuo povezuje nekaj skupnih lastnosti – praviloma so tristavčne, a je pri tem veliko izjem, bolj prepoznavno pa je zaporedje stavkov, pri katerem počasnemu, spevnemu stavku sledi vsebinsko močen allegro in nato še en hiter stavek, ki pa ima pogosto lahkotnejši, plesni značaj. Izjema s programa je manj poznana Sonata v g-molu Br. g2 s petimi stavki. Posebnost Tartinijevega violinskega opusa so tudi solo sonate, ki jih je skladatelj imenoval »piccole«, male sonate. V rokopisih zgodnejših tovrstnih del še lahko najdemo pripisano basovsko linijo, ki pa jo lahko glasbeniki igrajo po želji. Sam je v nekem pismu razložil: »Jaz jih igram brez basa in to je bil tudi moj resnični namen.« Tudi v solističnih sonatah Tartini ohranja prepoznavno razmerje med spevnim počasnim stavkom in virtuoznim hitrim nadaljevanjem, znotraj tega vzorca pa reducira tematiko na najosnovnejše elemente in poudarja pripovednost glasbene linije.
Tartini je velik del življenja preživel v Padovi, kjer se je leta 1721 zaposlil kot vodja in violinist orkestra bazilike sv. Antona. Tam je pozneje ustanovil violinsko šolo in s svojo slavo pritegnil študente z vse Evrope. Po desetletju poučevanja je prijatelju, znanemu glasbenemu teoretiku Martiniju poročal: »Letos imam devet učencev in to me bo spravilo čisto ob pamet, saj sem bil že s štirimi ali petimi najbolj zmeden človek na svetu. Prihajajo ali, bolje rečeno, prišli so brez predhodne najave in od zelo daleč, tako da jih ne morem poslati domov.« Med učenci so bili nekateri najodličnejši mladi violinisti v Evropi in njegova pedagoška praksa je tako dobila ime La Scuola delle Nazioni, Šola narodov. Njegova osrednja pozornost je bila skrb za razvoj lokovanja. V pismu Maddaleni Lombardini je poudaril: »Tvoja glavna vaja in študij morata biti namenjena loku, tako da ga povsem obvladuješ, tako v 'suonabile', kot v 'cantabile' slogu.« Z izpopolnjevanjem svoje tehnike je uvedel tudi nekoliko prilagojen lok, ki se je lažje prilagajal potrebam takratne sodobne virtuozne igre in je bil daljši od običajnega. Poleg violinske igre je mlade glasbenike uril tudi v kompoziciji. Pasquale Bini je pri Tartiniju začel študirati s 15 leti, bil je eden mojstrovih najljubših učencev in Tartini mu je večkrat pomagal pri iskanju dobre zaposlitve. V priporočilu nekemu angleškemu mecenu je o Biniju zapisal, da igra bolje kot on sam. Več virov govori o tem, da je bil Bini zares odličen violinist, zelo slabo pa je poznano njegovo skladateljsko delo, ki večinoma sledi učiteljevemu zgledu. Med najbolj znanimi Tartinijevimi učenci pa je bil Johann Gottlieb Naumann, odlično izobražen nemški skladatelj, ki je veljal za eno najpomembnejših glasbenih osebnosti poznega 18. stoletja, posebej v vlogi skladatelja na Dresdenskem dvoru. V zgodnjem instrumentalnem opusu, iz katerega je Tudi Sonata za violino in čembalo v G-duru op.2, je še sledil Tartiniju, pozneje je nanj vplival dunajski klasicizem, posebej obsežen pa je Naumannov opus oper in oratorijev.
Programski vodja festivala je Metod Tomac.
Programska knjižica slo-ita-ang
